Zgodba pripoveduje o Angeliki, mladi deklici, ki je v hladnem svetu iskala smisel in svojo pot. S svojo nenavadno, a neprecenljivo izkušnjo je odkrila svojega angela varuha iz nebes. Angelika vas bo s svojo zgodbo “Moj angel varuh iz nebes” navdihnila, da tudi sami najdete svoj življenjski namen in odkrijete notranjo moč, ki jo morda že imate.
Moj angel varuh iz nebes
Bila je polna luna, ko se je rodila Angelika. Prišla je na svet v revni vasi, v ljubeči družini svoje mame Melite in očeta Petra. Bila je prva in edina hčerka, za katero si je njena mati vedno želela. Luna ji je podarila poseben dar – otroka, ki je imel moč, kakršne še nihče ni poznal. Zato so jo poimenovali Angelika. Bila je lepa kot angel, z zlatimi lasmi in skoraj belo poltjo, ki jo je obdajal nežen sij lune. Njeni bratje so bili osupljeni in hkrati presrečni, da imajo sestrico, ki bo osvetlila njihove noči in krajšala dneve.
Ko je Angelika odraščala, je njena svetloba postajala vse močnejša. Oddajala je toplo, pozitivno energijo, zaradi katere so se vsi okoli nje počutili pomirjeno in srečno. Njena mati je verjela, da ima sposobnost zdraviti depresijo in tesnobo, saj so se ljudje ob njej takoj sprostili, ne glede na to, kako težko je bilo njihovo srce. Angelika je imela izjemno dobro srce in verjela je, da je tudi svet dober – a kmalu je spoznala, da niso vsi ljudje iskreni in da jo nekateri želijo le izkoristiti.
V najstniških letih je Angelika kot vsak mladostnik želela spoznati svet. Njena mama jo je varovala, ker je vedela, da je svet lahko krut in da lahko ranjenost uniči tudi najnežnejšo dušo. S težkim srcem jo je spustila na pot, saj je vedela, da se ji enkrat ne bo mogla več upreti. Svet je bil za Angeliko mrzel in poln temnih senc, a ona je še vedno iskala tisto dobro v vsakem človeku. Kljub temu jo je svet hitro razočaral – izkoristili so jo in prizadeli njeno srce. Njena svetloba je začela bledeti, njena energija je ugasnila in njena duša je postala “siva”. In s tem je tudi svet okoli nje postal hladnejši in temnejši.
Njena mati je opazila spremembe v Angeliki, a ni vedela, kako bi ji pomagala. Zato jo je poslala v drug kraj, k ljudem, ki naj bi ji znali bolje svetovati. Angelika se je temu močno upirala, saj si je najbolj želela toplino in bližino svoje mame — edine osebe, ki ji je lahko popolnoma zaupala. A kmalu je začela izgubljati tudi to zaupanje. Niti sama ni razumela, zakaj jo je oseba, ki jo je najbolj ljubeznivo razumela in skrbela zanjo, odrinila stran. Zakaj jo je poslala daleč, k neznancem?
Angelika se je iz sive meglice počasi zavila v popolno črnino. Vse, kar je nekoč imelo smisel, je izgubilo pomen. Svet je zanj postal le kraj krutosti in bolečine. Postajala je krhka, ranljiva — začela je odpirati srce in govoriti o svojih bolečinah, o ranah, ki so ji jih drugi povzročili, o odtujenosti, ki jo je prevzela. Svoje najgloblje skrivnosti je zaupala le eni osebi poleg mame — svoji babici.
Babica je bila njena opora, njen svetel otok v temnem morju. Vedno jo je spodbujala, hotela jo je usmeriti nazaj na pravo pot. Ko se je Angeliki zdel svet brezizhodna past, se je obrnila k babici in ji povedala vse — skrivnosti, ki jih je skrbno skrivala, upajoč, da jih bo babica varovala pred vsem hudim. Babica je poznala krutosti sveta in se je trudila pomagati po svojih najboljših močeh. Nikoli ni hotela prizadeti svoje ljubljene vnukinje, a kljub temu ji je včasih, čeprav nehote, povzročila bolečino — vedno z najboljšimi nameni in željo, da bi jo rešila.
Na tej točki v življenju jo je izdalo prav vse, kar ji je bilo pri srcu — vsi, ki jim je zaupala in jih imela rada. Ni vedela, kam naj se obrne, komu naj sploh še zaupa. Pri svojih petnajstih letih je želela končati življenje, saj ni videla nobenega izhoda, nobenega smisla. To ni bilo življenje, kakršno si je predstavljala, to ni bil svet zanjo. Mati jo je poslala daleč stran, ne da bi sploh vedela, kako globoke rane nosi v sebi. In kot piko na i jo je izdala še babica — vse njene bolečine in skrivnosti je zaupala njeni mami. Za Angeliko je bila ta izdaja neizmerno boleča. Poleg vsega, kar se ji je že zgodilo v tem kratkem obdobju, je zdaj izgubila še tisto malo zaupanja, ki ji je ostalo — preveč je verjela, da so ljudje okoli nje dobri.
Ko je poskušala vzeti življenje, se ji je v mislih odvijal film njenega otroštva — čas, ko so jo imeli vsi radi, ko je žarela od svetle in nalezljive energije. Čeprav je bila sramežljiva, so jo sprejemali takšno, kot je bila. Spraševala se je, zakaj je svet postal tako krut? Zakaj ljudje želijo drugim povzročati bolečino? Ali ni življenje namenjeno temu, da ga uživaš in ljubiš? Takrat Angelika ni imela odgovorov. Močno si je želela izginuti, ker je čutila, da ni to pravo mesto zanjo.
Zarezala si je globoko v zapestje in v tistem trenutku se ji je spet odvijal film — kako bosta mati in babica, ki sta jo ljubili z vsem srcem, trpeli, če ji bo kaj naredila? Morda bi se krivili zaradi svojih odločitev, a tega ji ne bi mogla povedati — da nista oni krivi, ampak svet, ki je hladen in siv. Odvrgla je rezilo in zlomljena planila v jok. “Ne želim končati tako. Ne želim izpasti slabič,” je tiho rekla sebi.
Čeprav je imela občutek, da se je ves svet obrnil proti njej in da so jo izdali prav tisti, ki jih je imela najbolj rada, je globoko v sebi še vedno čutila smisel in dobroto. To je bil njen dar — da je v vsem, tudi v najtežjih trenutkih, znala videti nekaj dobrega. Začela se je boriti zase in počasi spoznavati, da ljudem ni vedno mogoče zaupati. Zato je okoli sebe postavila visok zid, ki ni spuščal nikogar noter.
A kmalu si je zaželela ljubezni — tiste prave, tople in pristne ljubezni. Zaljubila se je in za trenutek pozabila na svoje težave, saj je verjela, da jo lahko v tem svetu reši le ljubezen. Ni pa vedela, da je tudi v ljubezni treba biti previden in pozoren. Bila je naivna, saj je v vsakem človeku iskala le dobro. Ljudje so se jo zlahka igrali, še posebej tisti, ki jih je imela rada in ki so ji navidezno želeli dobro.
Začela je zanemarjati nasvete svojih najbližjih — tistih, ki so jo resnično imeli radi. Zaradi slabih izkušenj jim ni več povsem zaupala, zaupal je ostal le še sebi. Toda odraščanje jo ni pripravljalo na ceno, ki jo prinesejo take odločitve. V svojem življenju je iskala pravo ljubezen, nekoga, ki bi jo razumel in sprejel takšno, kot je.
A držala se je napačne osebe. Ni želela priznati, da jo ta oseba zlorablja in izkorišča. Potrebovala je veliko časa, da je spoznala, da to ni dobro zanj in da je čas, da se odloči za spremembo. Vse te težke izkušnje so ji prinesle globoke travme, ki jih je skrivala v sebi in ni želela deliti z nikomer, ker je verjela, da jo bodo spet izdali.
Tako je iz vesele in polne pozitivne energije deklice zrasla v hladno in prestrašeno dekle. Želela je razumeti svet in nekako najti svoje mesto vanj, a ji to ni uspevalo. Zato je poiskala tudi strokovno pomoč, v upanju, da ji bo pomagala. Resnica je bila, da ji je ta pomoč prinesla le začasno olajšanje, ne pa trajne rešitve.
Imela je ogromno vprašanj o življenju, o smrti, o smislu vsega. Nihče ji ni znal prav zares odgovoriti na njena globoka vprašanja, kot so: “Zakaj ravno jaz? Zakaj sem se prav jaz rodila? Zakaj lahko vidim, slišim, okusim, čutim in vonjam? Kaj sem? Kdo sem? Kdo je izmislil vse to? Kdo smo?”
Najpogostejši odgovor, ki ga je dobila, je bil, da je bila namenjena temu svetu, da tu živi in se nekaj nauči. A ona se je spraševala: “Kaj naj se naučim? Trpljenja?”
Nikoli ni našla odgovora na skrivnost človeške zlobe, zavisti in želje, da bi drugim škodovali. Zakaj? Zakaj ne more vsak živeti svojega življenja in delati na sebi, da bi postal boljša verzija samega sebe? Zakaj nas nihče ne nauči osebne rasti? Zakaj nam v šolah ne pokažejo, kako resnično živeti?
Vsa ta vprašanja so se ji neprestano vračala, a nikoli ni dobila jasnih odgovorov. Želela si je le miru, ljubezni in razumevanja. Vsi so ji govorili, da je svet takšen, kot je, in da se mora naučiti, da niso vsi ljudje prijazni in dobrega srca. Nekateri se skrivajo za svojo masko.
Vsako leto so njena vprašanja postajala vse globlja in bolj neizprosna. Kaj, če bi vsi stopili skupaj in postali prava skupnost? Ali ne bi bilo manj sovraštva, vojn, nepotrebnih konfliktov in grdih pogledov? Kaj, če bi se ljudje med seboj iskreno in odprto pogovarjali? Na ta vprašanja ji nihče ni znal odgovoriti. Vsi smo drugačni – eni takšni, drugi drugačni. Veliko je odvisno od sistema, vzgoje, vere in kraja, kjer smo se rodili. A vendar smo vsi ljudje. Nekateri drugačni, drugi pa spet drugačni.
Angelika se je iz leta v leto bolj zapirala vase. Bala se je sveta, zato ni več pogosto hodila ven. Imela je občutek, da ji vsakdo želi škodovati, da ji bodo znova zlomili srce. V ljudeh ni videla več dobrote, nasmejanih obrazov, temveč le zlobo in zavist. Njen krog prijateljev se je skrčil do ene same osebe, kateri je še lahko povsem zaupala. A tudi pri njej je včasih dvomila.
Angelika je verjela, da za takšne duše, kot je ona, na tem svetu ni pravega mesta, da spada nekam drugam. Bila je preveč senzibilna, preveč čustvena in preveč ranljiva. Vse jo je hitro prizadelo in užalostilo, njeno sočutje pa je bilo močno izraženo. Čutila je bolečino tujcev, živali in vsega živega okoli sebe. Bila je kot spužva, ki je srkala vso bolečino in tudi veselje drugih. A kaj, ko je na tem svetu več bolečine kot veselja? Vsaj tako je sama mislila.
Pričela je delati na sebi, odločila se je, da se ne bo več obremenjevala z življenji drugih — ali so srečni, zadovoljni ali ne. A to ji ni šlo lahko od rok. Še vedno je postavljala druge predse, dajala jim je prednost pred lastnim dobrobitjo. To jo je vedno znova ranilo in razočaralo. Takšna je bila — dobrega srca, ki je želelo vsem le dobro, saj je dobro poznala bolečino, žalost in jezo, ko si popolnoma strt in sam.
Njen svet se je popolnoma sesul, ko je umrla njena babica. Bila je njena edina oseba, ki ji je bila resnično opora, nekdo, koga je lahko iskreno ljubila in ki je nikoli ni obsojal. Čeprav sta se v zadnjih letih redkeje videvali, ker se je Angelika vse bolj zapirala vase, je njuna vez ostala močna. Globoko jo je ranilo, da ni bila ob babici v zadnjih trenutkih njenega življenja. Mislila je, da bo babica tukaj za vedno. A takrat je izgubila nekoga, ki ji je bil kot mati.
Njeni dnevi so minevali, ne da bi se zavedala moči, ki jo nosi v sebi — daru, ki ga nima vsakdo, le redki na svetu. Ti ljudje pogosto globoko trpijo, če ne najdejo miru v samih sebi. A kaj, ko Angelika ni poznala nikogar, ki bi bil kot ona. Ni se čutila posebna ali edinstvena. Dokler v njeno življenje ni stopila oseba, ki ji je podarila občutek vrednosti in jo sprejela z vsemi njenimi ranami, strahovi in preizkušnjami.
To se zgodi redko, kajne? Angelika je mislila, da sanja — bilo je kot v pravljici, nekaj tako popolnega, da ni moglo biti res. A ker se je bala novega razočaranja, je začela iskati napake. Ni bila več tista svetla in dobra duša, ki je v vsem iskala le dobro, temveč je zdaj opazovala le slabosti in pomanjkljivosti. Njena svetloba je začela bledeti, postajala je temačnejša.
Čeprav ji je nova oseba prinesla veliko veselja in ljubezni, je v njej še vedno tičal neskončen strah. Ni verjela, da jo lahko nekdo ljubi in sprejme takšno, kot je. V glavi so ji nenehno rojila nova vprašanja, ki jih ni znala pomiriti. S tem strahom je fanta postopoma odrivala stran, a on je v njej videl nekaj, česar drugi niso — nežnost, globoko ljubezen in dobroto. Vedel je, da mora le potrpežljivo čakati, da mu Angelika začne zaupati in verjeti vanj.
Angelika je opazila, da ta fant trdno stoji ob njej, ne popušča in ne odstopa. To jo je začelo spreminjati. Začela je drugače gledati na svet. “Morda pa res obstaja nekdo, ki je namenjen prav meni, nekdo, ob katerem se mi ni treba več skrivati.” Potrebovala je veliko časa, da je začela verjeti in se sprostiti, saj so bili njeni strahovi globoki in močni. Še največji izziv ji je predstavljala smrt babice, ki jo je najbolj prizadela. Nenehno se je spraševala, ali je babica še vedno ob njej, ali jo vidi in sliši.
S prihodom fanta v njeno življenje se je veliko spremenilo. Začela si je močno želela spremembo — želela je živeti drugače. Spoznala je, da ni dobro, da na svet gleda skozi temo in žalost, da mora sprejeti krutost in nepredvidljivost življenja. Vedno je čutila, da ni sama, da ji nekdo daje moč, da sprejme ta nova spoznanja in spremembe. Včasih je občutila nežen “potisk”, ki jo je spodbujal, da naredi prvi korak naprej. Počutila se je, kot da je nekdo, ki jo ljubi brezpogojno, vedno ob njej.
Včasih si je mislila, da si to vse le domišlja, da posmrtno življenje ne obstaja. A kmalu so se začeli pojavljati znaki, dokazi, da nekaj po smrti vendarle obstaja.
Ker je bila tako občutljiva in senzibilna, je imela dar, da je čutila energije okoli sebe — duše in vse, kar se je premikalo v njeni bližini. Sprva tega ni povsem razumela, a ko se je začela poglabljati v to, je postopoma spoznala, da ni naključje, da je ta fant prišel v njeno življenje. Prišel je z namenom, da ji pomaga premagati težave, s katerimi se je borila.
Zavedala se je, da mora nekaj spremeniti, zrasti in nehati stati na mestu, čakati, da se stvari same uredijo. Trudila se je z vso močjo, da bi premagala strahove in se soočila s svojimi notranjimi “demoni”. Vedno, ko je krenila po težji poti, je zaslišala nežen šepet: “Zmoreš ti to!”
Končno je začutila, da ni več sama — da je ob njej nekdo, ki ji je blizu po duši. Te duše ni mogla videti ali otipati, a jo je energijsko močno občutila. Po tej energiji je vedela, kdo je — to je bila njena babica. Čutila je, kako ji želi pomagati in vnesti srečo v njeno življenje.
A za to je bila potrebna njena lastna odločnost in trud. Brez dela in premagovanja ovir ni mogoče doseči prave spremembe. Kdo si ne bi želel, da bi šlo vse kar samo od sebe? A v življenju čudeži nastanejo šele, ko zanje naredimo prostor.
S pomočjo svojega fanta in močne energije babice je Angelika začela delati majhne korake proti svojim ciljem. Kmalu je začutila, da se njeno življenje počasi spreminja na bolje. Vedela je, da mora ohranjati optimizem in zaupati vodstvu svoje babice — tako vidni kot nevidni prisotnosti, ki jo je vodila.
Pot ni bila lahka. Velikokrat ji je spodrsnilo, velikokrat se je zdelo, kot da začne znova. A kljub številnim padcem in vzponom je vztrajala. Končno je začela razumeti sebe in se sprejeti takšno, kot je. Spoznala je, da je edinstvena, tako kot vsak izmed nas. Vsak človek v sebi nosi moč, le odkriti jo mora.
Angelika je odkrila svojo posebno moč — zmožnost občutiti energije okoli sebe in z njimi pomagati drugim. Ko se je osredotočila na to darilo, je začela natančno čutiti, kaj ji življenje prinaša. Njena intuicija se je razvila do popolnosti; zaupala je sebi in notranjemu vodstvu.
Vedela je, da ima ob sebi najlepšega, čudovitega angela varuha, ki jo bo vedno podpiral in vodil po njeni poti. Končno je našla svojo pravo pot in smisel življenja. Ni se več počutila, da ne spada na ta svet, saj je spoznala, da je mnogo ljudi, podobnih njej, ki so prav tako občutljivi in iskalci v tem hladnem svetu.
Smisel življenja ima veliko vrednost — a pomembno je, da ga vsak zase najde.
Vsak izmed nas ima v tem življenju svoj edinstven namen — le najti ga moramo. V vsakem človeku tli moč in dar, s katerim se je rodil. Žal pa je, da nekateri tega ne odkrijejo, ker so preveč osredotočeni na napačne stvari, na strahove in ovire, ki jim zakrivajo pogled. A ni pomembno, kdaj najdemo svoj namen, temveč da ga na koncu resnično najdemo.
Ljudje smo različni — nekateri verjamejo v nadnaravno, v duše, življenje po smrti ali vedeževanje, drugi zaupajo bolj znanosti in logiki. In prav je tako. Ni nobene poti napačne, če vodi k resnici, ki je za nas pomembna. Vsak izmed nas je na tem svetu z določenim ciljem, nalogami in seveda smislom.
Zato bodite vedno zvesti sebi. Ne dovolite, da vas krut svet spremeni v nekoga, kar niste. Ljubite sebe, sprejmite se z vsemi svojimi ranami in svetlobo. Šele takrat boste zares zaživeli svoje življenje — svobodno, polno, resnično.
